"Zakon bi mi omogočil, da se poslovim na dostojen način"

"Diagnoza multipla skleroza mi je dala zavedanje, da je življenje kratko, zato ga je treba v polnosti živeti, izkoristiti. Prvih deset let življenja z boleznijo sem izkoristil na polno, a zdaj postaja vse naporneje. Nekaj korakov lahko naredim le še po stanovanju. Če se želim kam odpraviti, sem odvisen od vozička in osebne asistentke," pove 46-letni Dejan Đerković, ki so mu zdravniki diagnozo multipla skleroza postavili pred šestnajstimi leti.

"To je mojih pet centov prispevka k potrditvi zakona na referendumu," odgovori na vprašanje, zakaj se javno izpostavlja za pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. "Priznam, sebičen sem, ko si želim, da bi tudi v Sloveniji lahko uveljavili to pravico. Zakon, o katerega uveljavitvi bomo odločali na referendumu, bi mi v prihodnosti zagotovil pravico, da se nekoč poslovim dostojno. Ne želim zadnje leto, kot je običajni potek bolezni, preživeti povsem odvisen od drugih; ne želim si umreti v trpljenju, tako da se bom, hlastajoč za zrakom, počasi zadušil," opiše pričakovan konec z degenerativno boleznijo, ko ga obiščemo na njegovem domu.

Ob stopnicah, ki vodijo v hišo, stoji invalidski voziček, medtem ko nas sam pričaka nekaj stopnic više, v kotu vetrolova. Le s težavo vstane, da bi naju s fotoreporterjem pozdravil.

"Kmalu bodo te stopnice zame pravi izziv, zato že načrtujem montažo dvigala. Invalidsko je predrago, zato sem našel rešitev za tovorno dvigalo," nam razloži svoje načrte.

Še pred leti je Đerkovič, sicer inženir elektrotehnike, ob službi najraje delal v sadovnjaku ali z različnim orodjem v delavnici ob hiši. V veliko veselje mu je bil podvodni ribolov in potapljanje. Vsemu temu se je v zadnjih letih zaradi napredovanja bolezni moral odreči. V zadnjem letu ga je bolezen prisilila v invalidsko upokojitev.

"Izgubil sem občutek v nogah, vožnja z avtomobilom v službo in nazaj je postala prenevarna. Avto so mi sicer priredili in ga upravljam z rokami, a nikamor ne morem sam, saj vozička ne morem več sam dvigniti iz in v avtomobil. Z mano mora biti osebna asistentka, ki gre tudi po nakupih in pospravi po stanovanju. Za zdaj se še lahko sam oblečem in poskrbim za osebno higieno, a če bo bolezen napredovala s hitrostjo, kot je v zadnjem letu, tega že kmalu ne bom zmogel."

Ta odločitev mi je prinesla mir. Tudi sam življenje vidi kot dar

Đerković dobro ve, da pri njegovi bolezni ni upanja na izboljšanje. Kakšen konec lahko pričakuje, je, pravi, videl pri eni od svojih prijateljic, ki je imela enako diagnozo. Ne želi doživeti takšnega konca, takšnega neznosnega trpljenja.

"Pri multipli sklerozi bolnik običajno nima hudih bolečin, a če postaneš ujetnik svojega telesa, če si nepokreten, odvisen od drugih, in obenem z njimi ne moreš več niti komunicirati, takšno življenje zame izgubi smisel. Ne vidim smisla v dodajanju dnevov življenju, zgolj zato, da bi živel dlje, kot izpostavljajo nekateri v tej referendumski kampanji," pojasni, čeprav ob tem poudari, da tudi sam življenje razume kot dar, "čudovito izkušnjo, ki se neizogibno konča s smrtjo, ki se ji ne moreš izogniti".

Pa vendarle se zavzema za pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Odločitev, da bo končal življenje, še preden bo povsem odvisen od drugih in če bo neznosno trpel, pravi, mu je prinesla mir. "Vse bolj odločen sem, da sem se odločil prav. Nikogar ne želim prepričevati v pravilnost svoje odločitve. Vem, da večina bolnikov ne razmišlja o takšnem končanju življenja. Večina ljudi si želi umreti naravne smrti, saj je preživetveni nagon eden najmočnejših." Dodaja, da je predelal lastno nesmrtnost, zato ga ni strah konca, strah ga je vegetiranja. In trpljenja.

Komentarji pod njegovimi objavami na družbenih omrežjih, med katerimi so tudi nasveti, naj si sam vzame življenje, če je "dovolj dedca", ga ne prizadenejo. Ljudi, ki nasprotujejo zakonu in so dejavni na družbenih omrežjih, deli v dve skupini. "Eni to počnejo po navodilih političnih strank ali določenih institucij, drugi resnično verjamejo, da je trpljenje način, ki jim ga narekuje njihova vera in ga potrebujejo za očiščenje, zveličanje."

Sam jim tega verovanja ne odreka. "Prav je, da živijo, kot verujejo, ni pa prav, da svoj način razmišljanja želijo vsiliti drugim."

Zagotovitev pravice kot olajšanje

Tako Đerković tudi ne pristaja na trditve zdravništva, da jih zakon sili v pomoč pri prostovoljnem končanju življenje. "To ne drži, saj imajo pravico do ugovora vesti. Razumem, da večina pri tem ne bo želela sodelovati, a prav tako sem prepričan, da se bo našlo nekaj zdravnikov, ki bodo razumeli, da je njihovo poslanstvo tudi na ta način pomagati trpečim bolnikom. Za vso Slovenijo ne potrebujemo več kot dva, tri zdravnike," razmišlja. Svoji družinski zdravnici odločitve, da bi rad umrl ob pomoči, če bo ta pravica uveljavljena, še ni zaupal. Zaveda se, da si bo takrat najbrž moral poiskati drugo zdravnico, saj sluti, da sedanja ni naklonjena tovrstnim postopkom.

Sam je tudi prepričan, da je varovalk v zakonu dovolj. "Postopek, da ti omenjeno pravico priznajo, je zahteven, a je prav tako."

Potrditev zakona na referendumu, pravi, bi mu prinesla olajšanje. "Mogoče se na koncu niti ne bom odločil zaprositi za uveljavitev te pravice, a že zavedanje, da bi imel to možnost, bi zame pomenila olajšanje."